Vsak od nas si želi biti opažen, ali vsaj nespregledan. Morda porečete, da je to dvoje eno in isto. A vendarle, biti opažen, je zahtevnejša želja.  O tem bom gotovo še govorila, saj je konec koncev tak tudi naslov spletne strani, torej opazna.si.

Sedaj se bom posvetila temu drugemu, skromnejšemu izrazu, želji po biti nespregledan. Biti nespregledan je enako, če ne celo bolj pomembno za preživetje. Nič ti ne pomagajo najboljše sposobnosti na tem svetu, če ostanejo spregledane. Lahko so opazne, a jih kljub temu ljudje spregledajo. Kako je to mogoče? Morda so kriva mašila, ki jih “civilizirani” svet uporablja, da spregledamo tako osnovne stvari, kot so človečnost, prikupnost in umirjenost. Vse stremi k hitrosti, učinkovitosti, smo globoko v “tukaj in zdaj” generaciji. Zato smo programirani tako, da odrivamo na stran vse dejavnike, ki nam v tem trenutku ne prinesejo koristi. Ne le v tem trenutku, še raje v prejšnjem.

Spregledane so vrednote, ki so pri nas najbolj opažene in nas silijo v ospredje tlačiti tiste lastnosti, v katerih ne blestimo. Nato rečemo, blagor tistim, ki so že po naravi hitri, organizirani, produktivni in maksimalno storilni, ker so le taki uspešni, opaženi. Če hočem biti opažen tudi jaz, moram biti njim podoben. Napaka. Če želim biti res opažen, moram biti prav tak kot sem in to razviti. Floskula? Pa še kakšna. “Bodi to kar si.” Stomilionkrat slišan stavek, dušebrižniško tapkanje po ramenu od izkušenejše bežne znanke, newagejevska mantra, bolj floskula ne bi mogla biti, ko za nameček ugotoviš, da, hudiča, sploh ne deluje! In potem požreš ponos, pogoltneš svoj jaz skupaj z v grlu nabranim knedlom in si rečeš, nč, treba bo uspet na tistem presnetem razgovoru za službo in odigrat organizirano, redoljubno, natančno in, khm, ambicijozno osebo. Jaz in moja osebnost pa lahko pridemo na vrsto kasneje. Takrat, ko dobim v podpis pogodbo za vsaj eno leto… Pa res?

Kdo me bo opazil, torej? Mene, takšno, kot sem? Tisti, ki me ne bo spregledal. Naj vam v zvezi s tem povem zgodbo. Zgodbo o zavrženi in rešeni lončnici.

Nekega dne sem šla na delavnico brezposelnih oseb preko Zavoda za zaposlovanje. Delavnico zavrženih oseb, ki jih nihče ne želi zaposliti. Prestarih, mater samohranilk, odpuščenih tekstilnih delavk, mladih z nedokončano srednjo šolo, po rokah močno tetoviranih in rahlo neprilagojenih ljudi.  Oseb brez dostojanstva, brez mesečne vozovnice, s kolesom brez prestav in brez upanja. Grem in poiščem parking, zatlačim avto v prvo luknjo, za katero se mi zdi, da ne bo potrebno plačati parkirnine. Avto brez daljinskega zaklepanja, brez servo volana imam, a se večkrat pohecam, da imam zato v lastnem avtu gratis fitnes studio. Zraven mojega avta je smetnjak, no ne čisto zraven, na drugi strani ceste in tam zagledam na tleh ob smetnjaku odvrženo lončnico, klivijo, s popolnoma golo koreninsko grudo, brez malo zemlje. Opazila sem jo, ja. Ali sem jo tudi spregledala? Nisem. Vendar je malo manjkalo, pa bi jo. Da bi šla k njej, sem morala čez cesto, kar pa je bil zame tedaj nepotreben korak. Poleg tega sta na moji strani ceste stala dva človeka in se pogovarjala. Če bi šla čez cesto k smetnjaku ogledovat zapuščeno lončnico, bi si vendar morala ta dva človeka misliti o meni vse mogoče. Kaj bi si šele morala misliti o meni, če bi lončnico pobrala in jo spravila v svoj stari avto? Ja najbrž najmanj to, da sem nabiralka smeti in stare šare oziroma psihično motena oseba. Tako torej stojim na svoji strani ceste ob svojem starem avtu, tiščim ključ v ključavnico s centralnim zaklepanjem, a brez daljinskega vodenja in tuhtam. Opazila sem lončnico, ki potrebuje mojo pomoč. Ali  bo še živela, ali ne, je odvisno le od mene. Jaz imam moč, znanje, da jo rešim, ker imam namreč bogate izkušnje z vrtnarjenjem in presajanjem rož. Ali bom dovolila, da to živo bitje na drugi strani izgubi življenje, samo zato, ker je mene sram, da bi pobrala stvar, ki jo je nekdo odvrgel? Ker je mene sram pred tema dvema neznancema v neznani ulici, ki se me že čez nekaj minut sploh spomnila ne bosta?

Mah, kaj sploh razmišljam. Odprla sem prtljažnik in vzela ven staro vrečko, zakorakala čez cesto in pobrala lončnico. Čutila sem življenje med svojimi prsti, izmučeno življenje, ki potrebuje mojo pomoč. Vtaknila sem jo v vrečko in jo zaprla v avto, pod sedeže sem jo dala, kjer je največ sence. Namenila sem se še, da ji bom kupila nov lonček in zemljo in jo takoj po prihodu domov posadila in zalila. To sem tudi storila.

Lončnica je hitro prišla k sebi in čez dober mesec je zacvetela. Dobila je priložnost, ker jo je opazila dobra oseba in je obenem ni spregledala. Ta dobra oseba je nekaj riskirala, nekaj truda, nekaj odvečnih poti, nekaj ugleda, pa še prepričana ni bila v morebiten uspeh. Vse, kar je dobro osebo vodilo, je bila želja pomagati.

Epilogov te zgodbe bi lahko bilo več in ne želim kar vsiliti svojega. Morda bi prepustila razmišljanje o naukih te zgodbe vam, ki to berete in vas povabila, da napišete svoje mnenje.

Dobrodošli 🙂

Irena