Pripoved, ki bo sledila, je lahko zelo žalostna. Lahko pa je inspirirajoča, če želite. Odvisno, kako boste izbrali. Lahko se iz nje kaj naučimo, lahko pa si rečemo, takšno je pač življenje in gremo dalje. Kakor smo to naredili že mnogokrat in kakor bodo tudi drugi velikokrat naredili za nas.
Pred štirinajstimi leti sem imela v prelepem obmorskem mestecu svoj lastni atelje. Si morete mislit? Moj prvi atelje, moj tako želeni prostor, kjer sem bila sama svoj gospodar in kjer mi ni nihče težil, zakaj ležim, zakaj nič ne delam prav zdaj in če že vendarle delam, čemu delam prav to in ne raje kaj drugega. Hrepenenje vsakega pravega, pa tudi kvazi umetnika.
Prostor je bila bivša ribarnica, velika kakih 60 kvadratov, v njej so bile štiri stare kamnite mize, na katerih so bile verjetno nekoč razpostavljene dobrote morja… V kotu je bila velika hladilnica, železna vrata, ki so se zapirala z zapahom, podobnim kot so v zakloniščih… Vse je bilo odeto v vonjave primerne dolgoletni prostorovi namembnosti, a lahko vam je jasno, da mi je bilo za to popolnoma in absolutno vseeno. Bila sem samo presrečna, da imam končno svoj lastni atelje. Skupaj s prijatelji smo drgnili, ribali, da bi izribali ven vonj po ribah. In smo se zraven smejali, smejali… V kotu smo pustili prostor velikemu in debelemu pajku, kateremu smo s svojim smehom zmotili dolgoletni mir in mu izobesili tablo: “Pajki so naši prijatelji!”
V ateljeju sem ustvarjala nakit, za kar so prišle prav tiste štiri kamnite mize. Prostor je bil odprt za vse mimoidoče in obiskovalce in veliko jih je prišlo vprašat, če se je ribarnica ponovno odprla. Jaz pa sem rekla: “Da, odprla se je. Samo da tokrat tu ne bomo prodajali pravih rib, ampak jih bomo izdelovali iz različnih materialov, da bomo ribarili nove ideje in da ste vsi dobrodošli, da se nam pri tem pridružite.”
Tako ni minilo dolgo, ko so začeli k meni zahajati najrazličnejši ljudje, tudi otroci iz ulice. Bili so trije, dve komaj polnoletni dekleti, ki sta zbežali od doma in zateženih starcev in en deček iz soseske, star 10 let, ki pa je že kadil in to tamočne cigarete, rdeče Marlboro. Povabila sem jih, naj začnejo pri meni izdelovati nakit, da se bodo nečesa koristnega naučili. Rekla sem jim, da lahko pri meni tudi prespijo, če se nimajo kam dati, da bom z njimi delila svoj kruh, v zameno pa naj mi oni iz mojega materiala kaj naredijo, nekaj preprostih izdelkov, da bodo pomagali zapolniti majhno stojnico, ki sem jo ob večerih postavila ob obalni promenadi. Otroci so z veseljem sprejeli mojo ponudbo. V manj kot enemu tednu smo postali majhna družina. Takoj so me vzljubili, jaz pa njih. Dekleti sta spali pri meni v enem kotu ribarnice, jaz sem si uredila ležišče v hladilnici, deček pa je hodil ob večerih spat domov. Vsi so kadili, a ker je bil deček mladoleten, sem mu rekla, da ne želim, da kadi v mojih prostorih, ker bi me lahko še kdo obtožil, da ga jaz zalagam s cigareti. Naj hodi kadit ven, če že mora. Še raje pa bi videla, da kaditi sploh neha, dokler je še mlad in ima še čas, saj se bo kasneje še veliko težje odvadil. Prav čudežno je bilo, vendar je deček po nekaj dnevih ustvarjanja v mojem ateljeju povsem pozabil na cigarete. Tako se je zatopil v delo, da se je morda na kajenje spomnil samo še zvečer, ko se je vračal domov. Morda si je pa tudi vzel k srcu moje besede, ker je videl, da mi ni vseeno zanj.
Otroci so me začeli klicati “mami”. Lahko si mislite, kako mi je bilo toplo pri srcu. Takrat še nisem bila mama, ampak klic narave se je pa že počasi začel vedno bolj oglašati. Stara sem bila 28 let. Posebno deček mi je močno prirasel k srcu. Dala sem mu verižico, ki sem jo spletla iz več laksov in bleščečih zelenih perlic in paličic. Verižica je bila tesno oprijeta vratu in je bila videti kot zelena čipka. Pravzaprav je bila mišljena kot ženska ogrlica, a njemu se je izredno podala, ker je bil še otrok in še temnejše polti. Dečku je bilo ime Sladjan. Bil je zelo priden pri izdelavi preprostih zapestnic in verižic iz enega niza. Mimogrede je bila narejena in potem mi jo je prinesel in rekel: “Mami, a mi narediš še zaključek, prosim?” Skupaj smo hodili tudi nabavljat material. Rekla sem jim, da bomo naredili spisek materiala, ki ga že imamo, nato pa bomo naredili nov spisek nabavljenega materiala s cenami, tako da bomo videli, koliko imamo stroškov in koliko smo zaslužili. Popisali smo tudi ves narejen nakit in določili cene, po katerih ga bomo prodajali. Kakšno veselje jih je bilo gledati, kako zavzeto in natančno preštevajo narejen nakit in popisujejo material. Moje male računovodje… Potem sem svojim “otrokom” ponudila, naj mi pridejo pomagat prodajat na štant. Obljubila sem jim 20 % izkupička od vsega, kar bi jim uspelo prodati.
Tisti večer, ko je prišel na vrsto za prodajalca Sladjan, je zaslužil kar precej za tisti čas, 6000 tolarjev. Jaz sem med prodajo igrala na flavto in sem tako pomagala privabljati stranke. Ko so videli na majhni stojnici ljubkega in vljudnega dečka, se jih je veliko ustavilo in so kaj kupili. Jaz sem nato odštela 1200 tolarjev in mu jih dala. Veste, kako je bil srečen? Tega nikoli ne bom pozabila. Držal je v rokah svoj prvi denar, ki ga je sam zaslužil, s svojim delom in ne s kakimi krajami po trgovinah in preprodajanji, kot so to večkrat počeli ulični otroci v obmorskih krajih. Gledal me je v oči in se smejal in zahvaljeval. “O, koliko denarja,” je govoril. Za ta denar se je v tistih časih dalo iti v restavracijo na pico, pijačo, pa še za kaj je ostalo.
A zanimivo, naslednji dan Sladjana ni bilo v našo ribarnico. Ni ga bilo niti še naslednji dan, nato pa je tretjega dne prijokal v atelje in mi povedal, da ne sme več hoditi k meni, da mu je mama prepovedala. Ker ji je pokazal prisluženi denar, je začela vpiti nanj, da ga jaz samo izkoriščam in da on cele dneve pri meni dela in da mu nato plačam samo 1200 tolarjev in tako naprej. Pa njegov starejši brat mu je iz vratu strgal ogrlico, ki sem mu jo podarila, češ da je to ženska ogrlica in da on že ne bo gledal kako njegov brat kot kakšen gej hodi naokoli. Kako mi je bilo hudo. Obtožili so me, da izkoriščam ubogega dečka, jaz pa sem mu ponudila zatočišče, družbo, hrano, naučila sem ga nečesa koristnega, on pa je pravzaprav z mojim materialom prostovoljno ustvarjal, nihče ga ni k temu silil in je nato še za svoje delo nekoliko zaslužil… Mar ni to bolje, kot pa da bi visel na ulici in se brezciljno potikal okoli in z pouličnimi bandami počel nelegalne stvari? Bila sem ogorčena, pa tudi neskončno žalostna, koko to, da lahko nekateri starši razmišljajo tako plitvo in kratkovidno. Če so menili, da jaz njihovemu sinu kradem čas, zakaj pa se potem oni niso ukvarjai z njim in ga s čim pametnim zaposlili? Dokler se je potikal po ulicah in kadil, ni bilo nobenih težav, sedaj ko pa je prinesel domov nekaj zasluženega denarja, pa je nenadoma vse narobe? No, Sladjanu sem obljubila drugo verižico, samo rekla sem mu, naj si jo nadene le takrat, ko njih ne bo zraven. In naj le še kaj pride, saj ne rabi njim govoriti, kam hodi. (Itak jih je to očitno bolj malo zanimalo). Tako je nekaj časa še skrivaj zahajal v ribarnico, a prodajati na štantu žal ni mogel več. Na žalost je prišel tudi čas, ko ateljeja nisem imela več in se odselila nazaj v Ljubljano. Ustvarila sem si družino z moškim, ki sem ga ravno tako spoznala v času delovanja mojega ateljeja. Nekega dne mi je ta povedal, da je izvedel, da so mojega dečka iz ulice, mojega Sladjana, mojega posvojenega sinka, našli mrtvega. Prevelika doza tablet in alkohola. Bil je star komaj 12 let! Srce se mi je raztrgalo in se mi trga še danes, ko na to pomislim. Morda mi bo sedaj, ko sem vse to napisala, malo lažje. Lažje mi bo tudi, če se bo morda kakšen prezaposlen starš, ki ne najde časa za svojega otroka, prepoznal v tej zgodbi. Lažje mi bo, ko bom sedela v družbi svojih otrok in upala in storila vse, da se jima ne bo zgodilo enako, saj verjemite, to se lahko zgodi v vsaki družini.
Dragi Sladjan, počivaj v miru…