»Ali drevesa tudi spijo?«
Vprašanje me nemudoma vzdigne. Oh, kako rada imam ljudi, ki sprašujejo nenavadna vprašanja… Seveda so otroci pravi mojstri v tem in greh je ne ustreči jim, ne vzeti si volje, časa, da bi potešili njihovo radovednost in razburkali domišljijo.
»Seveda tudi drevesa spijo,« rečem polna pričakovanja, kaj bo sledilo.
»Saj, drevesa so del narave, zato tudi spijo.«
»Bravo,« sem osupla. Fantek pa nadaljuje:
»Del narave so, zato so živa in ker so živa, tudi spijo.«
»Lepo si povedal.« Oh, kako pameten je ta fantek, si rečem. Bom ga malo spodbodla, da se še bolj poglobi. »Kaj pa misliš o kamnih, kamni so tudi del narave. A oni tudi spijo?«
Pri fantku se začuti rahla zadrega, a mirno in zbrano reče: »Kamni so pa del naše podlage.«
Prav zares je pameten, vsaka čast. Pa kako stvaren je obenem, nekdo se mora veliko ukvarjati z njim in govoriti z njim kot z odraslo osebo. Vidim, da se lahko z njim tako pogovarjam tudi jaz. Zato rečem: »Narava je lahko živa, ali pa neživa. Drevesa so živa narava, kamni pa so neživa narava.«
»Ali je res lahko narava živa in neživa?«
Tedaj se oglasi moj sin in mu reče: »Voda je tudi neživa narava.«
»Ampak kako, če pa ima vrtince?«
Sedaj si mislim, da fantek ni le razgledan, prav zares je bister in rad raziskuje, se poglablja, ne pa le pasivno posluša in si zapomni neka dejstva. Vendar je njegovo vprašanje kar izziv. Seveda, voda se premika, zato se mu zdi, da je živa. Kako mu to razložiti čim bolj preprosto in obenem ne zatreti njegove otroške domišljije?
»Ja z vodo je tako, da se premika, ker so na njenem dnu luknje in zato se delajo vrtinci,« pomaga moj sin.
Jaz pa veselo povzamem: »To je tako kot v banji, ko potegneš čep ven in se voda začne vrtinčiti ven iz banje.«
Deček je oživel, kar vstal je iz svoje gugalnice in začel ves vesel razlagati, kako je izvlekel zamašek in se je voda začela vrtinčiti in vrtinčiti (da, prav to besedo je uporabljal), da je izgledalo kot orkan. »Kako pa nastane orkan?« je nadalje vprašal.
»To pa tako, da se začne vrtinčiti zrak…« in že hočem začeti govoriti o zraku, ki je tudi neživa narava in tako naprej, ko me fantek preseneti, osupne z izjavo: »Orkan je zato, ker je narava huda na nas, ker preveč sekamo drevesa!«
»Bravo,« uspem izdaviti vsa osupla, on pa z vsem žarom nadaljuje: »Poglej te smreke, kako so lepe, mi jih pa sekamo. A niso lepše sedaj, ko rastejo?«
Povem vam, da bi se skoraj zjokala ob teh besedah. Od sreče in od časti, da sem lahko govorila s tako prisrčnim človekom. Ta mali deček, star komaj nekaj let, ne le da je razgledan in pameten, je tudi globoko in iskreno čuteč do drugih živih bitij.
Prav malo pred tem srečanjem, sem gledala te iste smreke, kot mi jih je kazal ta fantek. Razmišljala sem, kako sem se pred več kot tremi desetletji kot majhen otrok gugala na tem igrišču in tekala pod istimi smrekami, le da so bile takrat manjše (Sedaj so visoke vsaj deset metrov). Te smreke imajo v sebi »spomine« na generacije in generacije otrok, ki so se podili med njihovimi debli, urezovali vanje začetnice svojih prvih ljubezni, se igrali skrivalnice okrog njih… Marsikaj se je na tem igrišču spremenilo, prenovilo, ta častitljiva drevesa pa stojijo na istem mestu in rastejo kvišku… Sedaj pa k tem istim drevesom vodim svoja otroka in jima skušam na tih način privzgojiti isto ljubezen do naravnih lepot, kot so jo meni moji starši… Ganjena sem, da je ta otrok tudi opazil prav ta mogočna drevesa, ta varen objem, ki nam ga nudi narava že meni kot otroku in ga sedaj nudi tudi mojim potomcem in temule prisrčnemu dečku, ki se nama je predstavil kot Jure. Zato mu povem prav tako, kot sem malo prej čutila in razmišljala.
»Veš, pod temi istimi drevesi sem se igrala tudi jaz, ko sem bila tako velika kot ti in še zdaj rastejo. Samo da so zdaj malo večja. »
Težko opišem prav vso spontanost tega prisrčnega pogovora. Jure je povedal še veliko drugih stvari, kar vrelo je iz njega, ko je videl, da ga nekdo pozorno posluša in vse, kar je govoril, je bilo zelo smiselno. Med drugim je pogovor nanesel tudi na živo blato. Moj sin Lan je seveda opomnil, da se »živo« blato “samo tako reče”, da je blato v resnici tudi neživo.
Seveda mi je bilo vseskozi jasno, da za takšno razgledanostjo in čustveno razvitostjo komaj 5 let starega otroka, stoji odrasla oseba, ki se z njim ogromno in zelo zavzeto ukvarja. Pa sem ga kar naravnost vprašala:
»Kdo tebi vse te lepe stvari govori, ko tako veliko veš o naravi?«
»Moja babica, pa drugi tud.« Nato je začel govoriti o svojih najdražjih in povedal je tudi, s kom se on osebno najraje ukvarja in s kom se najbolj ukvarja njegova sestra. Zanimivo, ne le da se z dečkom ukvarjajo, tudi on se ukvarja z drugimi. (Seveda, trenutno se ukvarja z mano.) Pa sem mu rekla:
»No, s teboj se pa sedaj ukvarja Lan, ki te guga na tej gugalnici. Tvoja babica ima pa zelo rada naravo, da ti tako lepo govori o njej.«
»Ona ima vse rada.« Mi resno potrdi.
Oh, blagor ti fant, si mislim, ko bi ti vedel, kakšno bogastvo je živeti s takim človekom, ki je ljubezniv do drugih. Tudi moja babica je bila taka in hvaležno pomislim, kako je tudi ona na meni pustila globok pečat, vrednejši od kakršne koli materialne zapuščine. Rečem pa le: »Pozdravi prosim, svojo babico v najinem imenu in ji reci, da je to zelo lepo, ko te tako uči o naravi.«
To je bil en od najlepših pogovorov, ki sem ga imela s kakim otrokom. Upam, da bo dečku uspelo ohraniti to preprostost, srčnost, empatijo, da se ne bo bal uporabljati teh vrednot v »krutem« svetu. Ko ga je prišla iskat sestrica, sva ga z Lanom zelo pohvalila, kako pameten in priden je, da nama je vse razložil o orkanih, drevesih in naravi. Ona pa je rekla: »Ja, saj je rekel, da bo izumitelj, ko bo velik.«
No, upam da bo izumil kakšno tako stvar, ki bo človeštvu pripomogla na področju duhovnih vrednot, torej upam, da ga nikoli ne bo zapustil tak zdrav pogled na življenje, kot ga ima sedaj in da bo vse to, kar nosi v sebi, znal in hotel deliti z drugimi.
»Adijo Jure, lepo se imej!«, sem mu pomahala, z velikim upanjem, da ga še kdaj srečamo.
»Jure sem, Jure…« mi je klical med mahanjem, kot bi mi hotel reči, naj si ga zapomnim, da ga bom lahko prepoznala, ko ga znova srečam.